Hodil sem na srednjo gostinsko šolo, za njo pa sem se odločil ravno zato, ker sem že od nekdaj rad kuhal in bil v kuhinji z mojo mamo, da sem ji pomagal. Pričela se je praksa in mama mi je uredila ,da sem opravljal prakso v domačem kraju, tako me je prvi dan čakala obleka za delo, delovna obutev, ki je bila potrebna pa sem si moral priskrbeti sam.
Moja mama je slišala samo, da me čaka delovna obleka, ni pa slišala, da je delovna obutev nujna in da si jo moram sam priskrbeti. Tako sem na prvi dan prakse prišel v supergah, ko je to videl šef kuhinje, žal nisem mogel začeti delati, ker mi je rekel, da je delovna obutev nujna in dokler je nimam ne morem začeti delati.
Poklical sem mojo mamo in ji povedal, kaj se je zgodilo, moja mama reši vse, hitro je pogledala na splet kje se prodaja delovna obutev in odhitela tja. Po eni uri mi je že pripeljala obutev in lahko sem začel delati. Verjetno res nisem naredil prvega dobrega vtisa na šefa, bom pa probal ta vtis popraviti in se dokazati, da sem priden. Lahko samo rečem, da mi je delovna obutev res prav prišla in da je šef imel še kako prav, ko je vztrajal, da ne morem prej delati, dokler nimam prave obutve.
V kuhinji se ne da delati, če ni prava delovna obutev, kajti v kuhinji se dela hitro, po tleh je lahko mokro in kar hitro ti lahko zdrsne z posodo ali krožnikom v roki, to še kako šef ve. Na tej praksi sem se naučil veliko, bila je res dobra izkušnja, povedali so mi vse kar me je zanimalo, še več pa so me naučili, prav nič me niso šparali, delal sem vse kar je bilo potrebno, delovna obutev pa mi je pri tem še kako pomagala, da je bil korak varnejši.